Življenje brez obžalovanj

Danes, na ta čudovit dan, ko se spomnimo vseh naših predragih, ki nas sedaj čuvajo iz Nebes, se mi je zgodilo nekaj, kar bi rada želela deliti z vami, ker se mi zdi, da je za življenje to izrednega pomena.

Nekaj let nazaj, še v času srednje šole, sem imela prijateljico, s katero sva si bili zelo blizu. Razlog, da sva se sprli, je bil takrat tako brezvezen, da se ga danes niti ne spomnim več. Leta so minevala, obe sva v tem času odrasli, vse to že nekako pozabili, a nikoli prav zares. Vsakič, ko sem se spomnila na srednjo šolo, sem se spomnila tudi najinega odnosa in ga želela popraviti. Bala pa sem se neprijetnega odziva in zato nisem storila nič.

Po dolgem času, pa sva se pred tremi meseci srečali na pogrebu najinega skupnega prijatelja, ki je veliko prekmalu in tako zelo nepričakovano odšel v Nebesa. Dalo mi je misliti, kako zelo je življenje minljivo in kako se čez noč vse obrne na glavo. Po pogrebu sem nameravala končno narediti ta korak in popraviti najin odnos, a okoliščine temu očitno niso bile naklonjene. Pa sem čez poletje na to spet pozabila, do danes.

Šla sem obiskat njegov grob in porabila več kot pol ure, da sem ga sploh našla. Končno ga zagledam, prižgem svečo, v tistem pa grob obišče točno ta sošolka iz srednje šole. Takoj mi je postalo jasno, da je bilo to njegovo maslo. Že v času življenja, si je prizadeval združevati ljudi, tkati prijateljstva, očitno mu gre to še vedno odlično od rok. :) Uredil je, da sem toliko časa iskala grob, dokler ni prišla še ona in sva se morali zopet srečati.

Tokrat sem se odločila, da končno zberem pogum, popravim napako, se opravičim za svoja pretekla dejanja, pa naj bo kar bo. Čutila sem, da moram to storiti zavoljo njega in navsezadnje tudi zase.

Od srca se mi je odvalil velik kamen, začutila sem neverjetno olajšanje, tudi zato, ker je bil odziv pozitiven. Tako zelo sem mu hvaležna, da je poskrbel za najino današnje srečanje in da sem končno naredila to, kar sem želela narediti že davno. Resnično sem vesela, da na stara leta tega ne bom obžalovala ali se spraševala ''Kaj bi bilo, če bi takrat...''

Ker želim, da vsak med vami resnično zaživi brezskrbno življenje brez obžalovanj, bi rada, da se vsak sam pri sebi vpraša:

Kdaj sem nazadnje storil nekaj resnično velikega? Nekaj, kar sem si želel storiti že zelo dolgo, pa nisem zbral dovolj poguma?

Želim, da se vsak pri sebi vpraša: ''Kaj zares obžalujem v svojem življenju in če je še vedno čas, da to popravim, zakaj tega ne storim?''

Pomislite, ali je v vašem življenju kakšna situacija ali pa tako kot v mojem primeru - nerazrešen odnos z osebo, s katero ste si bili nekoč blizu. Ali je kaj, kar ste ji vedno želeli povedati, pa nikoli niste?

Če začutite obžalovanje zaradi nečesa, česar niste storili, pa bi morali, potem vas spodbujam, da to razrešite čimprej. Življenje je nepredvidljivo in prehitro minljivo. Eden izmed najhujših občutkov, pa je prav občutek obžalovanja.

Če gre za odnos, naj vas ne bo strah odziva, ki ga boste deležni. Lahko se v odnosu ne bo spremenilo nič, zagotovo pa ničesar ne morete izgubiti, lahko le veliko pridobite. V najslabšem primeru lahko pridobite občutek olajšanja, da ste resnično storili vse kar je v vaši moči in povedali vse kar vam je ležalo na duši. V najboljšem primeru, pa morda lahko nazaj pridobite čudovito prijateljstvo. V vsakem primeru ste zmagovalec.

Zberite pogum in zaživite čudovito življenje. Življenje brez obžalovanj.

Vir slike: internet

Monika Radič
www.sijem.si
FB: Sijem