Potovanje v Gambijo…
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
…se je rodilo čisto
spontano. Pred dvema letoma, sem začutila klic in se odločila za
botrstvo. Ko sem gledala slike otrok, so se moje oči ustavile ob
pogledu nanj. Na sliki je bil prisrčen fantek in iz njegovih oči je
žarela simpatična nagajiva narava. Takoj sem začutila, da je nekaj
posebnega in da je on tisti pravi. Ime mu je Lamin Manneh in najina vez
se je v tem času poglobila, pa čeprav le na daljavo. V meni se je
vzbudila želja, da bi ga nekoč spoznala osebno, vendar čas še ni bil
pravi. Vmes sem spoznala mojega fanta Iztoka, ki je pred kratkim prav
tako postal boter. Bližal se je čas dopustov in razmišljala sva, kje ga
bova letos preživela skupaj. Čisto spontano in popolnoma
nepričakovano, sva se odločila za Gambijo. Nikoli si v sanjah nisem
predstavljala, da bom v tem življenju stopila na afriška tla in če ne bi
tam imela svojega varovanca, morda tudi nikoli ne bi. Tokrat pa je bil
čas pravi in bilo nama je namenjeno, da Afriko podoživiva skupaj.
Uskladiti pa sva morala tudi najine želje in pričakovanja, zato sva se
odločila, da bova v tem kratkem času združila prijetno s koristnim.
Želela sva videti ter izkusiti čim več, spoznati najina varovanca hkrati
pa sva želela nekaj časa preživeti tudi v šoli in se preizkusiti kot
prostovoljca.
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
Po dolgih postankih na letališčih, sva ponoči končno
prispela v Gambijo, kjer sta naju na letališču pričakala Urša Fall in
moj mali Lamin. Popolnoma me je presenetil, ker ga nisem pričakovala.
Objela sva se in komaj sem dojemala, da sem zares tam. Da sem v Afriki.
Da Lamin zares stoji pred menoj. Uau. Naslednji dan pa sem spoznala
tudi njegovo družino. Priznam, bila sem malce negotova, morda
sramežljiva, ker nisem vedela kako me bodo sprejeli in kaj naj
pričakujem. Navsezadnje je to popolnoma drugačna kultura, bala sem se,
da bom koga s čimerkoli nenamerno užalila. Ko sva se z njegovo mami
zagledali, ko sva si skočili v objem, so v trenutku vse moje skrbi
odpadle. Njena neverjetna toplina in neskončna hvaležnost sta sijali iz
njenih oči in v sekundi razblinili vse moje predstave o kulturnih
razlikah. V njihovo hišo naju je povabila s tako gostoljubnostjo, ki je
še nikoli do sedaj nisem doživela. Sprejeli so naju tako, da sva se
počutila kot del družine. Nikoli ne bom pozabila besed njenega moža, ko
je rekel, da smo sedaj vsi skupaj ena družina. Takrat sem začutila, da
sem doma, čeprav je bil moj pravi dom skoraj na drugem koncu sveta.
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
Ko sem opazovala naravo sem se zavedla, kako zelo sem
hvaležna, da jo imam priložnost doživeti preko lastnih izkušenj in ne
le preko dokumentarnih oddaj. Mogočna drevesa in rastline, ki jih
končno vidim v živo. Rdeča zemlja, ki ima neko čisto posebno energijo.
Mravljinci so me preplavili po celem telesu, ko sem prvič v življenju
videla žirafo, zebro, leva, opice, povodne konje v njihovem naravnem
okolju, ne pa ujetih v živalskem vrtu.
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
Mango, ki ga je domačin ravnokar
utrgal z drevesa in nam ga ponudil, ni imel še nikoli boljšega okusa.
Ko okusiš sladkobo pravih banan in ne tistih kupljenih pri nas, se
zaveš kakšen privilegij imaš, da lahko vse to okušaš. Moja usta so bila
na široko odprta, ko sem opazovala domačina kako je splezal na kokos,
ga vrgel dol, razkosal in nam ga ponudil. Pitje kokosove vode prav iz
tega kokosa, je bilo zame enako, kot da bi v rokah držala skrinjo z
zakladom. Občutek, ko se zaveš, da si zares tam, da imaš priložnost
doživeti pravo Afriko v vsem svojem sijaju, je nekaj neprecenljivega.
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
Od
celotnega popotovanja pa so se naju najbolj dotaknili prav ljudje in
njihovo doživljanje življenja samega. Njihov vsakdan je tako preprost
in ravno zato zame tako navdihujoč. Niso obremenjeni z nepomembnimi stvarmi, čas ni njihov sovražnik, nikamor se jim ne mudi, nikamor
brezglavo ne hitijo. So iskreno prijazni, topli, srčni. Vedno in
vsakomur pripravljeni pomagati pa naj bo to sosed ali pa popolni
neznanec. Ko se sprehajaš po ulicah te pozdravljajo, kamorkoli greš, z
ljudmi prijetno poklepetaš. Cela vas se zbere, jedo iz iste sklede, pa
čeprav morda ni dovolj za vse, te vedno povabijo zraven. Tam je sosed
sosedu prijatelj, nikjer nimaš občutka, da si tujec in če se ne bi vsak
dan pogledala v ogledalo, bi lahko kmalu pozabila, da sem belka. Ob
ritmu bobnov, plesu in petju jim v očeh žari pristno nalezljivo veselje,
ki te takoj prevzame. Njihova dobrota, gostoljubnost in nesebičnost je
brezmejna. Resda jih veliko živi v težkih življenjskih razmerah, nihče
pa ni reven v srcu, ker enostavno znajo živeti življenje.
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
Otroci.
Ti otroci, pa so nekaj zares posebnega. Polni energije, pristne
radosti, smeha, ki se razlega daleč naokoli. Kamorkoli greš je okoli
tebe vedno polno otrok. Prav nič sramežljivi se grebejo med seboj, da
te primejo za roko. Vedno imaš v naročju vsaj tri, okoli pa vsaj deset.
V šoli razigrani, večkrat čisto podivjani, pa vendar željni znanja in
pohvale. Namesto razvajenosti poznajo iznajdljivost in se namesto žoge
veselo igrajo s staro avtomobilsko gumo. Narobe obrnjena skleda za
solato se v Afriki spremeni v boben in nič ni lepšega kot videti srečne,
nasmejane otroke plesati in skakati naokoli. Spoznati svojega
varovanca in njegovo družino ter z njim preživeti čas, pa je nekaj
neprecenljivega, ki ti za vedno ostane v spominu in srcu. Z Laminom sva
najino vez še bolj poglobila in nekaj najlepšega je, ko veš, da nekomu
vsaj malo pomagaš do lepše prihodnosti.
 |
| Vir slike: osebni arhiv |
Ko sva se vrnila v
Slovenijo, sem se dobro zavedla besed predsednice društva, Etke
Čalasan Žerdoner, ko nam je rekla, da kulturnega šoka ne bomo doživeli v
Gambiji, temveč ob povratku v Slovenijo. Kako prav je imela. Preden
sva šla v Gambijo, so naju vsi svarili pred komarji, malarijo, raznimi
boleznimi, okužbami, slabo higieno, drisko, ”ne jej tega,” ”ne jej
onega…” Svarili so naju pred revščino v Afriki, nihče pa naju ni
posvaril pred revščino doma. Spoznanje, da so ljudje, ki imajo zelo
malo, bolj srečni od nas, ki imamo vsega več kot dovolj, ti da misliti.
Nato imaš dve možnosti. Lahko pozabiš na vse občutke in spoznanja, ki
si jih doživel in se vrneš nazaj v svoje staro življenje. Lahko pa
Afriko živiš dalje in jo širiš med ljudi. Midva sva se odločila za
drugo možnost, saj nama je Afrika v mnogih pogledih odprla oči. Na samo
življenje sva vsak pri sebi začela gledati drugače. Izkušnje in vsi
občutki, ki sva jih vsak pri sebi doživljala v Gambiji, so naju
spremenili. Življenje sva začela zajemati z večjo žlico in ga jemati
bolj preprosto in malo manj resno. Začela sva ceniti vsak sedanji
trenutek in se ne obremenjevati s prihodnostjo. Zrasla sva vsak pri
sebi, pa tudi skupaj. Potovanje naju je tudi kot par še bolj zbližalo
in naju naučilo, da je treba vsak trenutek preživet skupaj ceniti in v
polni meri izkoristiti.
Afrika nama je dala veliko več kot
bi si sploh lahko želela, ker sva jo doživela in sprejela z odprtim
srcem. Ne moreš je opisati z besedami, enostavno jo moraš začutiti.
”I hope you have an experience that alters the course of your life, because after Africa, nothing has ever been the same…” (Suzanne Evans)
Monika Radič
SijEM, torej SEM
Comments
Post a Comment