Se najin odnos še da rešiti?
 | |
| Vir slike: www.preventivarevija.si |
Odnosi. Zadnje čase veliko razmišljam o njih. Odnos z mamo in odnos
z očetom. Odnos mame in očeta. Slika, ki jo ponotranjimo že v otroštvu,
kakršna pač je. Takšna kot je, nam je domača.
Naj je lepa ali pa malce manj lepa. Poznana nam je. V življenju pa se
najbolj domače počutimo prav ob poznanih stvareh. Zavedno ali nezavedno
iščemo to poznano okolje v partnerskih odnosih. Ustvarjamo enako okolje
z drugimi igralci. En drugemu odigravamo ene in iste scenarije.
Scenarije iz našega otroštva, scenarije odnosov naših staršev, scenarije
odnosov naših starih staršev ... Ponavljamo enake vzorce in v odnosu s
partnerjem en drugemu pritiskamo ravno na tiste točke, ki najbolj
bolijo. Sledijo prepiri, žalost, jeza, razočaranje, bolečina.
In kaj sedaj?
Danes se zdi, da je vse hitro nadomestljivo. Ko se nekaj pokvari, vržemo stran. Kupimo novo. Svet je tako narejen.
Ko se je nekaj pokvarilo v času naših dedkov in babic, so stvar popravili. In spet je delovala.
In točno to je smisel odnosov. Tega pa nam v današnji družbi precej manjka.
Že dlje časa opazujem pare in vsakič znova me preseneti to, kako
nekateri hitro obupajo in vržejo puško v koruzo. Nekaj prepirov in že
sledi ''midva pač nisva za skupaj!'' Nekateri zvalijo vso krivdo na
partnerja, češ da je vsega on kriv in gredo v lov za naslednjim popolnim
partnerjem.
A tega popolnega partnerja ni. V življenje vstopi le še en nov
igralec, ki ima v rokah isti stari scenarij. In tako se odnosi vrstijo
en za drugim, težave pa ostajajo enake. Tako lahko ponavljamo v
nedogled, vendar ali si res želimo takšnega življenja? Globoko v sebi
vsi hrepenimo po ljubezni. Po tisti pravi, pristni ljubezni. Ko veš, da
si ljubljen, ko veš, da se lahko na nekoga zaneseš, ko ti je težko. Vsi
si globoko v sebi želimo osebe, ki nam bo stala ob strani ne le v
dobrem, ampak tudi v slabem.
Za tak odnos pa je potrebno konkretno zavihati rokave. Tak odnos ne
pade iz neba, kot prikazuje Hollywood. Tak odnos ni pravljična iluzija,
ki se nam bo nekoč usodno zgodila in takrat bomo končno odrešeni vseh
napornih partnerjev. Tak odnos ne potrka na vrata. Tak odnos je potrebno
ustvariti! Nihče ni rekel, da je lahko. Je pa vredno truda.
Zato je potrebno dobro razmisliti, ali je res tako hudo, da na
obzorju ni več druge rešitve kot je razhod? Potrebno se je vprašati: Ali
sem naredil/a resnično vse? Ali najina ljubezen res ni več tako močna,
da bi lahko šla čez to?
Potrebno se je spomniti, zakaj sva postala par? Kaj je bilo tisto,
kar naju je tako zelo privlačilo drug na drugem, da sva se noro
zaljubila?
Včasih resnično ni druge poti, v veliki večini primerov pa je. Vprašanje je le, ali sta partnerja dovolj močna?
Ko nastane težava, jo je potrebno rešiti. Ko nastane naslednja, jo je
potrebno rešiti. Ko nam partner zrcali naš pretekli vzorec, je to z
namenom, da ga končno razrešimo. Partnerstvo je čudovita priložnost za
osebno rast, a le če smo pripravljeni zares odpreti oči. Za vse prepire
smo lahko hvaležni, ker se le tako lahko naučimo največ prav o sebi.
Partner nam včasih postavlja kažipote na precej zastrašujoče poti naše
osebnosti. Naša naloga je, da prehodimo te poti in se iz vsake ovire
nekaj naučimo, ne da se jim v velikem loku izognemo. Ko to storimo, ko
se spustimo globlje vase in se zazremo v svojo temno plat, se začnemo
zares spoznavati, sprejemati. Ko začnemo spreminjati sebe, si damo
možnost postati boljša oseba in boljši partner.
Partnerstvo je sodelovanje, spodbujanje, podpora, pomoč, sočutje, vztrajnost, potrpežljivost, iskrenost. Vse to je ljubezen.
Je osebna rast v dvoje. Vsak zase in skupaj. In tak odnos se ne pokvari.
Naredite prvi korak, poglobite se vase, meditirajte in
najprej naredite spremembo pri sebi. Tako boste pripravili močne
temelje, na katerih lahko zgradite osrečujoč partnerski odnos.
www.sijem.si
Objavljeno v spletni reviji Preventiva
Comments
Post a Comment